ženska neplodnost

bolezni

Ugodnosti za člane:

Slider

VPLIV KRONIČNIH BOLEZNI NA PLODNOST ŽENSK

Z višanjem starosti, pri kateri se v razvitem svetu odločamo za starševstvo, se povečuje tudi prisotnost kroničnih bolezni v populaciji žensk, ki si želi zanositi oz. je noseča. Veliko k temu prispeva tudi naraščajoča debelost. Po nekaterih podatkih ima vsaka 5. nosečnica vsaj 1 kronično obolenje, kar lahko vpliva tudi na potek nosečnosti:
 
več carskih rezov v primerjavi z zdravo populacijo
 
več zgodnjih porodov
 
več hospitalizacij

Nosečnost predstavlja obremenitev za žensko telo. Še toliko bolj za telo, ki je že obremenjeno s kronično boleznijo. Zato je pomembno, da se kronične bolnice pred zanositvijo posvetujejo s svojim izbranim zdravnikom. Potek nekaterih bolezni je lahko med nosečnostjo celo lažji kot sicer, spet drugih težji. Pogosto pride po porodu do poslabšanja bolezenskega stanja.

Bolezni in uporaba zdravil za njihovo zdravljenje lahko vplivajo tudi na možnost zanositve. Bolezni, ki vplivajo na plodnost in so vezane neposredno na reproduktivne organe kot so PCOS, neprehodni jajcevodi, endometrioza, miomi, pregrada, hiperprolaktinemija in spolno prenosljive bolezni so opisane posebej. Opis vpliva jemanja zdravil na plodno sposobnost žensk se nahaja v ločenem poglavju

Rakave bolezni

Pred začetkom zdravljenja se je koristno posvetovati s strokovnjakom za reprodukcijo. Zagotoviti je potrebno, da ima vsak kar najboljše možnosti, če bi želel kdaj v prihodnosti imeti otroka. Starost in vrsta zdravljenja vplivata na tveganje za neplodnost po zdravljenju raka:

 Obstajajo blažje kemoterapije, vendar v splošnem velja, da je pri starosti nad 40 let plodnost po zdravljenju raka bistveno težje povrniti.
 
Med kemoterapijo ali obsevanjem je mogoče jemati hormone za zaustavitev ovulacije, kar lahko pri nekaterih oblikah zdravljenja poveča možnosti za zanositev po zdravljenju.
 
Največkrat se svetuje zamrznitev jajčec ali zarodkov. Zadnje, če je dovolj časa za izvedbo postopkov oploditev z biomedicinsko pomočjo.

Revmatične bolezni

Večina revmatičnih bolezni ne vpliva na plodnost. Težave z zanositvijo se lahko pojavijo le pri določenih boleznih, predvsem pri t. i. sistemskih boleznih veziva, kot so sistemski eritematozni lupus in sistemska skleroza (skleroderma). Pri sistemskem eritematoznem lupusu obstaja tudi večje tveganje za spontane splave po 10. tednu nosečnosti. Spontani splavi so večinoma povezani s prisotnostjo antifosfolipidnih protiteles v materinem krvnem obtoku. Antifosfolipidna protitelesa so avtoprotitelesa, ki so usmerjena proti lastnim fosfolipidom (delom celične membrane) ali proti beljakovinam, ki se vežejo na fosfolipide. Tri najbolj poznane vrste antifosfolipidnih protiteles so antikardiolipinska protitelesa, protitelesa proti β2 glikoproteinu I in lupusni antikoagulanti. Antifosfolipidna protitelesa so posebej pomembna pri nosečnicah, ker lahko vplivajo na funkcijo posteljice. Krvni strdki v žilju posteljice lahko povzročijo prezgodnjo prekinitev nosečnosti (spontani splav), zaostanek v plodovi rasti, preeklampsijo (visok krvni tlak v času nosečnosti) in mrtvorojenost. Nekatere ženske z antifosfolipidnimi protitelesi imajo težave tudi pri zanositvi. Ta protitelesa vplivajo na tvorbo krvnih strdkov v različnih organih, tudi v maternični posteljici. Ženskam, ki so zaradi prisotnosti teh protiteles že imele spontane splave, pri ponovni nosečnosti predpisujejo zdravila proti strjevanju krvi, navadno aspirin in heparin. Vendar niso vsi splavi pri bolnicah s sistemskim eritematoznim lupusom povezani s prisotnostjo antifosfolipidnih protiteles. Velja tudi obratno: ne splavijo vse ženske, ki imajo ta protitelesa v krvnem obtoku.

Na zmanjšano plodnost lahko vplivajo nekatera zdravila, ki jih predpisujemo pri nekaterih revmatičnih boleznih. To velja zlasti za zdravila, kot je ciklofosfamid, ki ga predpisujemo pri težjih oblikah bolezni. Vzrok za zmanjšano plodnost so lahko tudi nekatera zdravila iz skupine nesteroidnih antirevmatikov (npr. indometacin in celekoksib), ker zavirajo razvoj maternične posteljice.

Cistična fibroza

Cistična fibroza je dedna bolezen. Osnovna okvara pri cistični fibrozi je moteno prehajanje natrijevih in kloridnih ionov v žlezah z zunanjim izločanjem (eksokrine žleze). Njihova sluz je pregosta in zato maši izvodila. Te žleze so v pljučih, trebušni slinavki, v jetrih, v semenovodih, v sinusih. Ženske s cistično fibrozo imajo slabšo prognozo za zanositev in nosečnost. Poleg naštetih težav, zaradi katerih je nosečnost obremenilna, imajo bolnice navadno neprehodne jajcevode. Vendar je zanositev v posebnih pogojih mogoča. Nosečnice se bolj pogosto kontrolira.

Multipla skleroza

Multipla skleroza je bolezen centralnega živčnega sistema. Napada mielin – zaščitno ovojnico okrog živcev – kar povzroča vnetje in poškodbe mielina in živčnih fibril. Težave s plodnostjo žensk z multiplo sklerozo so primerljive z zdravimi ženskami. Na njihovo plodnost lahko vplivajo zdravila za lajšanje simptomov multiple skleroze, zato ki jih je pred zanositvijo potrebno prenehati jemati najmanj 1 ciklus prej.

Pomembno je izpostaviti, da imajo ženske z multiplo sklerozo, ki so podvržene zdravljenju neplodnosti, devetkrat višjo aktivnost bolezni v primerjavi z ženskami obolelimi za multiplo sklerozo, katerih bolezen je v remisiji in ki se ob enem ne zdravijo za neplodnostjo. Iz omenjenega izhaja, da hormoni, še posebej ženski spolni hormoni, pri multipli sklerozi igrajo pomembno vlogo.

Pri večini nosečnosti žensk z multiplo sklerozo, je bolezen v remisiji. Po porodu se simptomi poslabšajo, sam porod pa ne vpliva na dolgoročno progresijo bolezni.

Sladkorna bolezen

Slabo zdravljena sladkorna bolezen je povezana s povečanim tveganjem splava v prvih treh mesecih nosečnosti. Težave z zanositvijo imajo lahko ženske s sladkorno boleznijo tipa 2, če so pretežke ali če imajo policistične jajčnike (preberite v poglavju o sindromu policističnih jajčnikov). V času načrtovanja nosečnosti se praviloma uvede vsaj začasno insulin, sicer pa se pri diabetesu tipa 2običajno predpiše oralne antidiabetike. Problem pri diabetesu tipa 2 je namreč rezistenca tkiv na insulin in s tem tudi jajčnikov na gonadotropine. 

Vpliv drugih bolezni

 Vse bolezni, ki lahko vplivajo na izgubo telesne teže, lahko vplivajo na ovulacijo.
 
Bolezni ščitnice kot sta Gravesova bolezen ali Hashimotov tiroiditis, lahko ovulacijo popolnoma ustavita. Tudi sicer mora biti bolezen ščitnice pred zanositvijo urejena. Odmerek zdravil za uravnavanje ščitničnih hormonov se mora pred zanositvijo in med nosečnostjo pogosto povečati.
 
Kronična obolenja jeter ali ledvic lahko vplivajo na plodnost, ker vplivajo na hipofizo in s tem motijo izločanje hormonov, potrebnih za uravnavanje menstrualnega ciklusa.
 
Resnejša srčno-žilna obolenja so lahko posredni vzrok neplodnosti oz. lahko privedejo do večje spontane splavnosti.
 
Posebna pozornost je potrebna pri bolnicah s hepatitisom B, HIV, AIDS-om, nekaterimi krvnimi boleznimi kot sta srpastocelična anemija in talasemija.
 
Po transplantaciji ledvic je potrebno počakati vsaj 18-24 mesecev in poskusiti zanositi šele takrat, če je količina proteinov v krvi nizka in stabilna.

Pomembno je vedeti, da je tudi pri ženskah s kroničnimi boleznimi povsem mogoča zdrava zanositev, nosečnost in porod s primerno medicinsko podporo.