nosečnost
spontani splav
Ugodnosti za člane:
Splav oz. spontani splav predstavlja izgubo nosečnosti kot posledico naravne smrti zarodka oz. ploda, preden ta lahko samostojno preživi. O spontanem splavu govorimo nekako do 20. tedna nosečnosti, po tem obdobju pa je smrt ploda označena za mrtvorojenost.
Splav je najpogostejši zaplet zgodnje nosečnosti. Med ženskami, ki vedo, da so noseče, je stopnja splavov približno 10-20%, medtem ko je stopnja med vsemi zanositvami ocenjena na približno 30-50%. Pri ženskah, mlajših od 35 let je tveganje za splav približno 10%, pri starejših od 40 let pa že kar 45%. Tveganje se začne povečevati okoli 30. leta starosti. Približno 5% žensk doživi dva splava zapored.
Do splava v 80% pride v prvih 12. tednih nosečnosti (prvo trimesečje). Osnovni vzrok v približno polovici primerov so kromosomske nepravilnosti. Večina spontanih splavov se zaključi brez dodatnih posegov ali ukrepov.
Splave se lahko razvrsti na naslednje načine:
spontani ali inducirani zgodnji ali pozni grozeči (lat. abortus imminens) neizogiben popoln ali nepopoln zamujeni (t.i. »missed abortion«) ponavljajoči se (imenovan tudi ponavljajoča se izguba nosečnosti)
Dejavniki tveganja za spontani splav vključujejo:
starost >35 let zgodovina spontanega splava (pretekli spontani splav, ponavljajoči se splavi) kajenje cigaret uporaba in/ali zloraba nekaterih zdravil in prepovedanih drog oz. substanc (npr. kokain, alkohol, visoki odmerki kofeina) slabo nadzorovana kronična obolenja (npr. diabetes, hipertenzija, hujša ščitnična obolenja)
Dokazano je, da manjše, subklinične motnje v delovanju ščitnice, retrovertirana maternica in manjše fizične travme med nosečnostjo ne povzročajo spontanih splavov.
Izolirani spontani splavi so lahko posledica okužb z nekaterimi virusi – predvsem citomegalovirus, herpesvirus, parvovirus in virus rdečk. Ponavljajoče spontane splave lahko povzročajo različne genske in kromosomske nepravilnosti, okvare lutealne faze, ipd. Drugi vzroki lahko vključujejo motnje na ravni imunskega sistema (avtoimunska obolenja), večje travme med nosečnostjo in nepravilnosti maternice (npr. fibroidi, adhezije). Najpogosteje pa točen vzrok ni znan.
Simptomi in znaki
Najpogostejši simptom splava je krvavitev iz nožnice z bolečino ali brez nje.
Lahko so prisotni blažji do hudi krči maternice, bolečine v predelu medenice, slabost in bruhanje, omotica. Krvavitev iz nožnice se lahko prične z blagimi izcedki in se postopoma povečuje. S krvavitvijo se skozi nožnico lahko izločijo tudi manjši in večji kosi tkiva.
Diagnosticiranje splava lahko vključuje preverjanje odprtosti oz. zaprtosti materničnega vratu, testiranje vrednosti nosečniškega hormona (β-hCG) v krvi in ultrazvočne preiskave.
Z ultrazvokom in kvantitativno meritvijo serumskega β-hCG se običajno tudi izključuje zunajmaternične nosečnosti in ugotavlja odsotnost oz. prisotnost ostankov nosečnosti v maternici (kar kaže na to, da je splav nepopoln, na primer). Vendar rezultati niso vedno prepričljivi, zlasti v zgodnji nosečnosti.
Sum na zamujeni splav se pojavi, če se maternica postopoma ne povečuje ali če je vrednost β-hCG nizka za gestacijsko starost (tedne nosečnosti) oz. se v 48 do 72 urah ne podvaja.
Zamujeni splav je potrjen, če ultrazvok pokaže kar koli od naslednjega:
izginotje predhodno zaznane srčne aktivnosti zarodka odsotnost srčne aktivnosti ob velikosti plodu >7 mm odsotnost fetalnega pola, ko je povprečni premer gestacijske vrečke >25 mm
V primeru ponavljajočih se izgub nosečnosti je potrebno dodatno, podrobnejše testiranje, da se ugotovi vzrok.
Zdravljenje
Pri grozečem splavu zdravljenje predstavlja le opazovanje. Na žalost ni dokazov, da bi strogo mirovanje, dodatna progesteronska podpora ali uporaba antispazmolitikov (npr. Buscopan), preprečili nastop splava.
V primeru neizogibnih, nepopolnih ali zamujenih splavov lahko zdravljenje v začetku predstavlja le čakanje na spontano izločitev vseh preostankov nosečnosti iz maternice, po potrebi pa se izvede t.i. evakuacija maternice. Evakuacija običajno vključuje sesalno kiretažo pri <12. tednih, dilatacijo in evakuacijo pri 12.-23. tednih ali medicinsko indukcijo z zdravili za spodbujanje krčenja maternice pri >16. do 23. tednih (npr. Cytotec oz. misoprostol).
Kasneje kot je maternica evakuirana, večja je verjetnost za placentalno krvavitev, perforacijo maternice zaradi dolgih kosti ploda in težav pri širjenju materničnega vratu. Te zaplete zmanjšuje predoperativna uporaba osmotskih dilatatorjev materničnega vratu – misoprostola ali mifepristona.
V primeru potrditve popolnega splava, evakuacije maternice ni potrebno izvesti.
Po spontanem splavu se spolne odnose odsvetuje za najmanj 2-3 tedne oz. toliko časa, kolikor traja krvavitev ali krvavi izcedek (zaradi preprečevanja razvoja okužbe).
Glede na višino nosečnosti ob nastopu splava in glede na način dokončanja splava ter prisotnost ali odsotnost morebitnih zapletov, se paru ponovna zanositev svetuje čez 3-6 mesecev.