nosečnost
zunajmaternična nosečnost
Ugodnosti za člane:
EKTOPIČNA OZ. ZUNAJMATERNIČNA NOSEČNOST (IMN)
Zunajmaternična nosečnost predstavlja zaplet v 1-2% nosečnosti, kjer se zarodek ugnezdi oz. pritrdi zunaj maternice. Do nje v 95-97% pride v jajcevodu, zato največkrat govorimo o t.i. tubarni nosečnosti.
Do zunajmaternične nosečnosti pa lahko pride tudi na drugih delih telesa, kot so jajčniki, trebušna votlina ali rudimentarni rog maternice.
Zunajmaternična nosečnost ne more potekati normalno. Zarodek ne more preživeti v okolju, ki ni maternica. Razvoj, rast tkiva drugje pa lahko povzroči hujše zaplete, tudi življenjsko nevarne, v kolikor stanja ne zdravimo.
Dejavniki tveganja
Vzrok za razvoj zunajmaternične nosečnosti ni vedno znan, a nekateri dejavniki in diagnoze, lahko povečajo tveganje:
mladost ženske (<25 let)
endometrioza z zarastlinami, poškodbami jajcevodov
prebolele spolno prenosljive bolezni, predvsem gonoreja ali klamidija, ki lahko z vnetji povzročijo tvorbo zabrazgotinjenega tkiva v jajcevodih
operacije trebuha, pretekle operacije na rodilih, predvsem na jajcevodih
pretekla zunajmaternična nosečnost – v kolikor ženska doživi zunajmaternično nosečnost, obstaja velika možnost, da se ta ponovi
pogosta vnetja rodil, razvoj medenične vnetne bolezni (PID)
zdravljenje neplodnosti – nekatere raziskave kažejo, da je pri ženskah, ki zanosijo s pomočjo OBMP postopkov večja verjetnost razvoja zunajmaternične nosečnosti
uporaba materničnega vložka (IUD) kot oblika kontracepcije – zanositev med uporabo materničnega vložka je redka, v kolikor pa do nje pride, je ta skoraj gotovo zunajmaternična
kajenje lahko poveča tveganje za zunajmaternično nosečnost – več kot ženska kadi, večje je tveganje
več spolnih partnerjev
Diagnosticiranje
Zgodnje diagnosticiranje zunajmaternične nosečnosti (okoli 7. tedna) je zelo pomembno, saj je potrebno preprečiti rupturo oz. razpok jajcevoda in notranje krvavitve, ki so lahko življenjsko nevarne. Diagnosticiranje je težavno, saj v približno polovici primerov ženske ne opazijo nobenih posebnih znakov ali simptomov, le tiste običajne za zgodnjo nosečnost – izostanek menstruacije, občutljive prsi, slabost.
Tipični znaki oz. simptomi zunajmaternične nosečnosti so:
bolečine (v medenici, trebuhu oz. na mestu kjer se nosečnost nahaja)
izostanek menstruacije (amenoreja)
krvavitev iz maternice (drugačna od tipične menstrualne krvavitve)
Znaki oz. simptomi zapletov oz. notranjih krvavitev ob zunajmaternični nosečnosti, ki zahtevajo nujno medicinsko pomoč, so:
hude bolečine v trebuhu ali medenici, ki jih spremlja krvavitev iz nožnice
ekstremna omotica ali omedlevicaŽ
bolečine v ramenih
Diagnozo se vedno postavi s kombinacijo ultrazvočnega pregleda in odvzema krvi za vrednost ß-hCG, včasih pa se pregledata tudi vrednost progesterona in estradiola.
Ker je zunajmaternična oz. tubarna nosečnost, praviloma anembrijska (ne vsebuje živega zarodka), je raven ß-hCG pomembno nižja kot pri normalni nosečnosti v maternici, prav tako ne pride do pravilnega porasta oz. podvajanja ß-hCG. Prisoten je nezadosten porast vrednosti, mirovanje ali rahel padec. Normalna, pričakovana vrednost ß-hCG in naraščanje le-te, je prisotna samo v primeru, ko je plod živ (približno 8 % primerov zunajmaternične nosečnosti).
Zdravljenje
Glede na tedne amenoreje (odsotnost menstruacije) in napredovanost zunajmaternične nosečnosti ter glede na vrednosti ß-hCG in splošno klinično stanje ženske, se zdravniki lahko odločijo za različne načine zdravljenja.
ekspektativno oz. pasivno zdravljenje (podrobno spremljanje ženske)
medikamentozno (metotreksat, aktinomicin-D, mifepriston)
kirurško (laparoskopija ali po potrebi laparotomija – odstranitev jajcevoda)
Za ekspektativno in medikamentozno zdravljenje se mora nosečnost nahajati v jajcevodu, brez rupture oz. razpoka (nosečnost manjša od 4 cm), ženska mora biti klinično stabilna, brez prisotnosti večjih težav, pomembna pa je tudi dovolj nizka vrednost ß-hCG (do največ 4000 IU/L).