nosečnost
zunajmaternična nosečnost
EKTOPIČNA OZ. ZUNAJMATERNIČNA NOSEČNOST (IMN)
Do zunajmaternične nosečnosti pa lahko pride tudi na drugih delih telesa, kot so jajčniki, trebušna votlina ali rudimentarni rog maternice.
Zunajmaternična nosečnost ne more potekati normalno. Zarodek ne more preživeti v okolju, ki ni maternica. Razvoj, rast tkiva drugje pa lahko povzroči hujše zaplete, tudi življenjsko nevarne, v kolikor stanja ne zdravimo.
Dejavniki tveganja
Vzrok za razvoj zunajmaternične nosečnosti ni vedno znan, a nekateri dejavniki in diagnoze, lahko povečajo tveganje:
Diagnosticiranje
Zgodnje diagnosticiranje zunajmaternične nosečnosti (okoli 7. tedna) je zelo pomembno, saj je potrebno preprečiti rupturo oz. razpok jajcevoda in notranje krvavitve, ki so lahko življenjsko nevarne. Diagnosticiranje je težavno, saj v približno polovici primerov ženske ne opazijo nobenih posebnih znakov ali simptomov, le tiste običajne za zgodnjo nosečnost – izostanek menstruacije, občutljive prsi, slabost.
Tipični znaki oz. simptomi zunajmaternične nosečnosti so:
Znaki oz. simptomi zapletov oz. notranjih krvavitev ob zunajmaternični nosečnosti, ki zahtevajo nujno medicinsko pomoč, so:
Diagnozo se vedno postavi s kombinacijo ultrazvočnega pregleda in odvzema krvi za vrednost ß-hCG, včasih pa se pregledata tudi vrednost progesterona in estradiola.
Ker je zunajmaternična oz. tubarna nosečnost, praviloma anembrijska (ne vsebuje živega zarodka), je raven ß-hCG pomembno nižja kot pri normalni nosečnosti v maternici, prav tako ne pride do pravilnega porasta oz. podvajanja ß-hCG. Prisoten je nezadosten porast vrednosti, mirovanje ali rahel padec. Normalna, pričakovana vrednost ß-hCG in naraščanje le-te, je prisotna samo v primeru, ko je plod živ (približno 8 % primerov zunajmaternične nosečnosti).
Zdravljenje
Glede na tedne amenoreje (odsotnost menstruacije) in napredovanost zunajmaternične nosečnosti ter glede na vrednosti ß-hCG in splošno klinično stanje ženske, se zdravniki lahko odločijo za različne načine zdravljenja.
Za ekspektativno in medikamentozno zdravljenje se mora nosečnost nahajati v jajcevodu, brez rupture oz. razpoka (nosečnost manjša od 4 cm), ženska mora biti klinično stabilna, brez prisotnosti večjih težav, pomembna pa je tudi dovolj nizka vrednost ß-hCG (do največ 4000 IU/L).