Nosečnost ugotavljamo na različne načine – z urinskimi testi, s krvnimi testi ter z ultrazvočno preiskavo (vaginalno in transabdominalno). 

Pozitiven urinski ali krvni test kažeta le na prisotnost bhcg oz. nosečniškega hormona, ne predstavljata pa zagotovila, da se bo nosečnost tudi nadaljevala oz. potekala normalno. Zato je zelo pomembna ultrazvočna diagnostika oz. ultrazvočna potrditev in spremljanje razvoja nosečnosti – ne samo po zanositvi z biomedicinsko pomočjo, ampak tudi v primeru spontane zanositve.

Najpogostejši zgodnji zapleti nosečnosti predstavljajo:

 biokemična nosečnost
 spontani splav
 zunajmaternična nosečnost
 molarna nosečnost