nosečnost
Preeklempsija
PREEKLAMPSIJA IN EKLAMPISJA
Preeklampsija je visok krvni tlak ali poslabšanje obstoječega visokega krvnega tlaka, ki se razvije po 20. tednu nosečnosti in ga spremljajo odvečne beljakovine v urinu. Eklampsija so napadi, ki se pojavijo pri ženskah s preeklampsijo in nimajo drugega vzroka.
Preeklampsija se razvije pri približno 3 do 7 % nosečnic. Pri preeklampsiji zvišanje krvnega tlaka spremljajo beljakovine v urinu (proteinurija). Preeklampsija lahko nenadoma povzroči epileptične napade (eklampsija). Ti se pojavijo pri manj kot 1 % žensk s hudo preeklampsijo. Če se eklampsije ne zdravi takoj, je običajno smrtna.
Preeklampsija (z ali brez eklampsije) se razvije po 20. tednu nosečnosti in običajno pred koncem prvega tedna po porodu. Četrtina primerov se pojavi po porodu, običajno v prvih 4 dneh, včasih pa do 6 tednov po porodu.
HELLP sindrom
Sindrom HELLP se razvije pri 1 ali 2 od 10 žensk s hudo preeklampsijo ali eklampsijo. Za sindrom HELLP so značilni:
Večina nosečnic s sindromom HELLP ima visok krvni tlak in beljakovine v urinu, vendar pri nekaterih ne najdejo nič od omenjenega.
Vzroki
Vzrok preeklampsije ni znan. Bolj je pogosta pri ženskah, ki:
Simptomi
Nekatere ženske s preeklampsijo nimajo simptomov. V drugih primerih preeklampsija povzroči kopičenje tekočine (edem), zlasti v rokah, prstih, vratu, obrazu in okrog oči, pa tudi v stopalih. Ženske lahko pridobijo odvečno težo.
Na koži se lahko pojavijo drobne rdeče pike (petehije), kar kaže na krvavitev v koži.
Če je preeklampsija huda, lahko poškoduje organe, kot so možgani, ledvice, pljuča, srce ali jetra. Simptomi hude preeklampsije vključujejo naslednje:
Če se sindrom HELLP razvije, lahko povzroči podobne simptome. Sindrom HELLP se lahko razvije, preden se pojavijo simptomi preeklampsije.
Če nosečnica opazi svež glavobol, ki ne izzveni ali se zmanjša z paracetaminofenom (pri nas verjetno paracetamol) ali so ji pretesni prstani, mora poklicati svojega zdravnika.
Preeklampsija lahko nekaj časa povzroči le nekaj opaznih simptomov, nato pa se nenadoma poslabša in povzroči epileptične napade (eklampsija).
Dojenčki so lahko majhni, ker se posteljica poškoduje ali ker so prezgodaj rojeni. Lahko celo umrejo. Za dojenčke žensk s preeklampsijo je 4- ali 5-krat bolj verjetno, da bodo imeli težave kmalu po rojstvu kot dojenčki zdravih žensk.
Redko lahko preeklampsija povzroči odstop posteljice. Če se pojavi preeklampsija in/ali odstop posteljice, se lahko otrok rodi prezgodaj, kar povečuje tveganje, da bo imel kmalu po rojstvu težave.
Diagnoza
Opravi se pregled, meritev krvnega tlak, preiskave krvi in urina. Diagnoza je postavljena, ko ima ženska naslednje:
Po diagnozi je potrebno ugotoviti, kako huda je preeklampsija, in preveriti, ali so organi poškodovani.
Nadzorovati je treba tudi plod. Preveri se plodov srčni utrip. Opravi se ultrazvok za preverjanje drugih znakov dobrega počutja zarodka, kot so količina plodovnice in velikost plodu, gibi, dihanje in mišični tonus.
Zdravljenje
Večina žensk s preeklampsijo in vse tiste z eklampsijo so hospitalizirane. Ženske s hudo preeklampsijo ali eklampsijo pogosto sprejmejo na oddelek za posebno nego ali enoto za intenzivno nego (IKU).
Porod je najboljše zdravljenje preeklampsije, vendar morajo zdravniki pretehtati tveganje zgodnjega poroda glede na resnost preeklampsije.
Če je potrebno, se ženske najprej zdravijo z zdravili za zniževanje krvnega tlaka (antihipertenzivi) in zdravili za nadzor epileptičnih napadov. Porod se opravi čim prej v naslednjih primerih:
Če je pri porodu mogoče varno odložiti nosečnost, ki traja manj kot 34 tednov, ženske prejmejo kortikosteroide, ki pomagajo dozoreti plodova pljuča. Kortikosteroidi se lahko dajejo med 34. in 36. tednom nosečnosti, če jih ženske niso potrebovale prej v nosečnosti in imajo stabilne vitalne znake.
Preeklampsija, ki ne povzroča hudih simptomov
Če preeklampsija ne povzroča hudih simptomov in se pojavi pred 37. tednom nosečnosti, se ženske lahko zdravijo ambulantno. Svetuje se jim, naj spremenijo svoj življenjski slog. Svetuje se jim, da prenehajo delati, če je mogoče, mirurejo večino dneva in se ogibajo stresa. Poleg tega morajo te ženske obiskati svojega zdravnika vsaj enkrat na teden.
Vendar pa je večina žensk s preeklampsijo hospitaliziranih, vsaj na začetku. Tam so skrbno nadzorovane, da se prepričajo, da ženska in plod nista v nevarnosti za hude težave. Te ženske lahko gredo domov, vendar jih mora zdravnik pogosto ocenjevati. Če gredo domov, morajo vsaj dvakrat na teden priti v ambulanto, da opravijo test. Za nestresno testiranje se plodov srčni utrip elektronsko spremlja, medtem ko plod miruje in se premika. Amnionska tekočina se meri vsaj enkrat na teden. Krvne preiskave, ki se uporabljajo za oceno preeklampsije, se običajno opravijo enkrat na teden.
Če se preeklampsija ne poslabša, se porod običajno sproži in otrok je rojen po 37 tednih.
Huda preeklampsija in eklampsija
Takoj, ko je diagnosticirana eklampsija ali huda preeklampsija, ženske prejmejo magnezijev sulfat intravensko, da preprečijo ali ustavijo epileptične napade.
Če imajo ženske po dajanju magnezijevega sulfata še epileptične napade, se intravensko daje zdravilo proti epilepsiji (diazepam ali lorazepam). Ženske lahko dobijo tudi zdravilo za zniževanje krvnega tlaka (hidralazin ali labetalol). Ta zdravila se dajejo intravensko.
Otrok se lahko rodi s carskim rezom, kar je najhitrejši način, razen če je maternični vrat dovolj odprt (razširjen) za takojšen vaginalni porod. Takojšen porod zmanjša tveganje zapletov za žensko in plod. Če je nosečnost trajala vsaj 34 tednov in se diagnosticira huda preeklampsija, se priporoča porod.
Če zdravniki menijo, da je takšen pristop varen, se lahko pred 34. tednom nosečnico opazuje, običajno v bolnišnici. V takih primerih se lahko uporabijo kortikosteroidi, ki pomagajo dozoreti plodova pljuča.
Če se razvije sindrom HELLP, se otrok običajno rodi takoj, ne glede na to, kako dolgo je trajala nosečnost.
Po porodu
Po porodu ženske, ki so imele hudo preeklampsijo ali eklampsijo, dobivajo magnezijev sulfat 24 ur. Skrbno jih nadzirajo, ker so izpostavljene povečanemu tveganju za epileptične napade. Magnezijev sulfat se lahko daje ženskam brez hude preeklampsije ali pa tudi ne.
Ko ženske končajo z jemanjem magnezijevega sulfata ali če ga niso vzele, lahko ženske nadaljujejo z aktivnostjo, kolikor jo lahko prenašajo.
Dolžina bolnišničnega bivanja je odvisna od tega, ali se pojavijo zapleti. Večini nosečnic gre po porodu dobro in običajno lahko gredo domov v 2 dneh po vaginalnem porodu ali v 3 do 4 dneh po carski porodu. Nekatere ženske bodo morda potrebovale antihipertenzivna zdravila za vse ali del 6-tedenskega obdobja po porodu, odvisno od tega, kako visok je njihov krvni tlak.
Večina žensk, ki so imele preeklampsijo ali eklampsijo, mora poleg rutinskega 6-tedenskega obiska obiskati zdravnika vsake 1 do 2 tedne po porodu. Če so rezultati preiskav krvi ali urina nenormalni, je treba preiskave ponoviti ob 6-tedenskem obisku. Če so rezultati trajno nenormalni, se ženske napoti k specialistu.
Če je krvni tlak še vedno visok 6 do 8 tednov po porodu, je lahko problem kronično visok krvni tlak (hipertenzija). V takih primerih morajo ženske obiskati internista ali osebnega zdravnika.
V prihodnjih nosečnostih lahko jemanje majhnih odmerkov aspirina (baby aspirin) enkrat na dan, ki se začne v prvem trimesečju, zmanjša tveganje za ponovitev preeklampsije.