Kdaj se izvede operativno laparoskopijo

Za operativno laparoskopijo se odloči pri: 

  cistah na jajčnikih
  sindromu policističnih jajčnikov
  miomih
  neprehodnih jajcevodih
  endometriozi
  ostali patologiji

Z laparoskopskim posegom se: 

      odstranijo zarastline (adhezioliza) v mali medenici in okrog jajcevodov (salpingoliza) in jajčnikov (ovarioliza)
      odpravi neprehodnost jajcevodov in jih poskuša obnoviti (fimbioplastika, neotubostomija)
      odstranjuje miome (miomektomija), endometriome (enukleacija endometriomov) in druga žarišča endometrioze.

Kirurški poseg z laparotomijo pride v poštev pri odstranitvi večjih miomov ter pri napredovali endometriozi in neuspelem laparoskopskem kirurškem posegu.

Laparoskopsko operacijo se pri pacientkah s PCOS, pri katerih z zdravili ni uspelo sprožiti ovulacije. Opravi se laparoskopsko ”navrtanje” (angl. drilling) oz. laparoskopska elektrokavterizacija (LEKO) jajčnikov. Izvede se jo z električno iglo, pri čemer se v jajčniku napravi do 10 luknjic. S tem posegom se povzroči hormonske spremembe, ki lahko privedejo do ovulacije. Po posegu ovulira 80% bolnic, zanosi pa jih med 60 in 70%.

Z laparoskopskim pristopom se opravi tudi ostale ginekološke posege, ki niso povezani z neplodnostjo kot npr.: odstranitev maternice (histerektomija), sterilizacija jajcevodov, operacija zunajmaternične nosečnosti in drugih. Z  napredkom tehnologije lahko z laparoskopskim pristopom izvedemo večino (do 80%) klasičnih ginekoloških posegov.

Možni zapleti

Pri laparoskopskih operacijah je tveganje za zaplete majhno. Bolj tvegane so laparoskopske operacije po predhodnih operacijah ali vnetjih, pri bolnicah s povečano telesno težo in po predhodnih neuspešnih laparoskopskih posegih. Vsaka laparoskopija nosi osnovno tveganje za kirurški zaplet, ki se mu doda še tveganje za zaplet zaradi različne zahtevnosti posegov.

Med posegom lahko pride do anestezioloških zapletov, poslabšanje obstoječe sistemske bolezni, težave pri intubaciji, alergijske reakcije, poškodb živcev zaradi ginekološkega položaja na operacijski mizi, ki v večini primerov hitro spontano izzvenijo. Redkejše, a nevarnejše  so  poškodbe črevesa in velikih žil (aorta, vena cava), do katerih pride pri uvajanju prvega troakarja. Poškodba mehurja je posledica uvajanja delovnega troakarja v predelu nad sramnico, ki se ji izognemo z izpraznjenjem – kateterizacijo mehurja pred posegom.

Ostali zapleti, do katerih lahko pride, so redki. Mednje spadajo okužbe v trebuhu in okužba operativne rane, razprtje operativne rane, kila na mestu operativne rane ter motnje v delovanju sečil in prebavil.

Ob medoperativnih  zapletih  se ponavadi preneha z laparoskopskim operiranjem in zaplete rešuje s pomočjo klasične kirurgije.