Sindrom policističnih jajčnikov (PCOS)

Kratici PCO (policistični jajčniki) in PCOS (sindrom policističnih jajčnikov) se pogosto napačno uporabljata kot sopomenki in tako ustvarita predstavo, da gre v obeh primerih za enako stanje oz. diagnozo. Med PCO in PCOS obstaja nekaj izredno pomembnih razlik, ki so ključnega pomena za reproduktivno, kot tudi splošno zdravje ženske.

Kaj je PCO?

PCO pomeni, da so v jajčnikih prisotne ciste (oz. folikli). Teh cist je lahko več ali manj, različnih velikosti, lahko so prisotne vsak ciklus ali pa se pojavijo le občasno. Ženska s PCO načeloma ne trpi za neplodnostjo oz. zmanjšano plodnostjo in ima redne, ovulatorne cikluse.

Simptomi/znaki: ciste na jajčnikih, vidne s pomočjo 2D ali 3D ultrazvoka

Hormonsko stanje:
 povišane vrednosti LH
 normalne ali znižane vrednosti FSH
 povišane vrednosti androgenih (moških) hormonov – testosteron
 normalne ali znižane vrednosti estrogenov
 povišane vrednosti AMH
 razmerje LH:FSH=2:1

Sindrom policističnih jajčnikov nastane zaradi prepleta genetskih in okoljskih dejavnikov. Med dejavnike tveganja spadajo debelost, pomanjkanje telesne dejavnosti ter pojavljanje bolezni v družini. Za postavitev diagnoze sta potrebna dva od naslednjih treh znakov: odsotnost ovulacije, povišane ravni androgenov v krvi in ciste na jajčnikih. Prisotnost cist na jajčnikih se lahko ugotovi z ultrazvočnim slikanjem. Druge bolezni s podobno simptomatiko so adrenalna hiperplazija, hipotiroidizem in visoke ravni prolaktina v krvi.

Ali je zanositev s PCOS mogoča?

Čeprav je PCOS lahko velika ovira za zanositev in je eden izmed najbolj pogostih vzrokov za neplodnost pri ženskah, je zanositev s tem obolenjem možna.

Ženske s PCOS proizvajajo preveč androgenih oz. moških hormonov (testosteron), ki negativno vplivajo na oz. preprečujejo ovulacijo. Tako so ovulacije in menstruacije neredne ali celo povsem odsotne.

Poznamo več različnih t.i. fenotipov PCOS, med katerimi je moč najti tudi ovulatorni PCOS. Prav tako pa pri drugih fenotipih, kljub oligo-anovulaciji (neredni ovulaciji), do ovulacije vseeno lahko prihaja. V osnovi to pomeni, da je spontana zanositev možna, a izredno otežena in par se lahko v takšni situaciji trudi tudi več let. Na voljo je farmakološko in kirurško zdravljenje PCOS, nekaj pa lahko bolnica naredi tudi sama. 

Farmakološko zdravljenje PCOS 

Zdravljenje PCOS obsega predvsem zdravljenje oz. lajšanje simptomov, ki jih sindrom lahko povzroča – hirzutizem (pretirana poraščenost), debelost, akne, neredne ovulacije in/ali menstruacije oz. neplodnost.

Za uravnavanje menstrualnega ciklusa se najpogosteje uporabi:

 kombinirane kontracepcijske tablete – vsebujejo estrogen in progestin in učinkujejo tako, da znižajo vrednosti androgenih (moških) hormonov in na ta način uravnavajo neredne krvavitve, akne ter poraščenost, hkrati pa služijo tudi kot kontracepcija
 progestin (npr. Dabroston) – ne ščiti pred nosečnostjo in ne znižuje vrednosti androgenih hormonov, pomaga pa pri uravnavanju ciklusa oz. sproži menstruacijo

Za pomoč pri ovulaciji se lahko uporabi:

 klomifen (npr. Clomid) – anti-estrogeno zdravilo, ki se ga jemlje v prvem delu ciklusa; pripomore k oz. omogoči ovulacijo; do 2019 veljal kot zdravilo izbire
 letrozol (npr. Femara) – v osnovi zdravilo za hormonsko-odzivnega raka dojke, ki prav tako deluje anti-estrogeno in omogoči ovulacijo; v novih smernicah zdravljenja je zdravilo izbire
 metformin (npr. Aglurab) – v osnovi zdravilo za diabetike, ki lahko ženskam s PCOS pomaga pri nadziranju ravni inzulina oz. inzulinski rezistenci in ščiti pred razvojem diabetesa tipa 2; pozitivno vpliva tudi na plodno sposobnost in lahko pomaga pri zanositvi
 gonadotropini (npr. Gonal F) – hormoni, ki se jih uporablja za stimulacijo jajčnikov v sklopu postopkov OBMP

Do 2019 s je kot zdravilo izbire predpisoval klomifen, medtem ko nove smernice dajejo prednost letrozolu zaradi sledečih prednosti:

 letrozol dosega višjo kumulativno stopnjo ovulacije pri ženskah (61,7% proti 48,3%)**
 dosega se višja stopnja živorojenih otrok (27,5% proti 19,1%)**
 stopnja zanositve je občutno boljša (61% proti 43%)
 pri zdravljenju z letrozolom prihaja do manjše stopnje večplodnih nosečnosti*
 ker letrozol ne deluje na estrogenske receptorje, za razliko od klomifena, na endometrij ne vpliva negativno (tanjšanje endometrija)**
 z uporabo letrozola ženske potrebujejo manj ciklov zdravljenja (3-5 ciklov), da zanosijo, kot z uporabo klomifena (4-7 ciklov)
 letrozol se že zdaj uporablja pri ženskah, ki razvijejo rezistenco na klomifen (tudi višje odmerke) in dosega zelo dobre rezultate

Kirurško zdravljenje pcos – drilling jajčnikov

Drilling jajčnikov oz. laparoskopska elektrokavtizacija ovarijev (LEKO), je poseg, ki se izvede v splošni anesteziji in traja približno 30 minut. Operater v posamezen jajčnik z monopolarno iglo naredi 4-6 vbodov.

Svetuje se ženskam s PCOS, ki kljub izgubi odvečne telesne teže (znižanju ITM) in hormonski terapiji (Clomid, Femara), ne uspejo priti do ovulacij. Pri ustvarjanju lukenj se prebije trše zunanje tkivo jajčnika in posledično zniža raven testosterona, LH ter razmerje med LH in FSH. Vse to lahko privede do spontanih ovulacij in potencialno tudi do zanositve.

Uspešnost posega ima velik razpon (približno 35% pa vse do 80%) in variira od ženske do ženske. Poseg se je izkazal za uspešnejši pri ženskah, ki so imele manj kot 35 let, normalno telesno težo ter AFC (število antralnih foliklov) nižje od 50.

Kako si ženske s PCOS lahko same pomagajo – gibanje

Izjemnega pomena za nadzor bolezni izguba odvečne telesne teže oz. nadzorovana telesna teža. Že pri izgubi 5% telesne teže se lahko pokažejo izredno pozitivne spremembe pri ženskah s PCOS. Ta izguba lahko vpliva na zmanjšanje inzulinske rezistence in izboljšanje hormonskega neravnovesja, posledično pa to za žensko pomeni boljšo plodno sposobnost in boljše splošno zdravstveno stanje ter počutje.

Izguba 10% telesne teže lahko pri nekaterih ženskah celo vzpostavi redne menstrualne cikle z bolj pogostimi ovulacijami in tako omogoči oz. izboljša možnosti za spontano zanositev.

Izguba telesne teže je pri PCOS težja kot pri zdravih posameznicah, vendar mogoče. Izjemnega pomena je zadostno gibanje.

Izgubo je mogoče doseči že z postopnimi, manjšimi spremembami v vsakodnevnem življenju. Gibanje po obroku pomaga znižati nivo inzulina v krvi, kar je izrednega pomena za ženske s PCOS, ki so nagnjene k inzulinski rezistenci in razvoju diabetesa 2.

Kako si ženske s PCOS lahko same pomagajo – prehrana

Za bolezen je značilna inzulinska rezistenca oz. se občutljivost receptorjev za inzulin zmanjša. Inzulin je hormon, ki nastaja v trebušni slinavki in celicam v telesu pomaga sladkor (glukozo) pretvoriti v energijo. Ženske s PCOS imajo pogosto višje ravni inzulina. V kolikor se v telesu ne proizvaja dovolj inzulina oz. se je razvila inzulinska rezistenca, se lahko raven sladkorja v krvi poveča. Previsoka raven inzulina pa lahko povzroči, da jajčniki proizvajajo še več androgenih (moških) hormonov, kot je testosteron.

Kako si lahko pomagamo s prehrano? 

Odrečemo se:
 živilom z visoko vsebnostjo rafiniranih ogljikovih hidratov (bel kruh, potice, piškoti, peciva)
 živilom in pijačam z visoko vsebnostjo sladkorja
 živilom, ki bi vnetne procese v telesu še dodatno okrepili (procesirana hrana, predelano meso, kot so hrenovke, salame; rdeče, mastno meso)

V prehrano vključimo:
 zelenjavo oz. živila z visoko vsebnostjo vlaknin (brokoli, cvetača, rdeča in zelena paprika, fižol in leča, buča, sladek krompir, jagodičevje, mandlji,…)
 dober vir beljakovin, predvsem pusto meso (piščanec, ribe)
 živila, ki blagodejno vplivajo na vnetne procese v telesu (paradižnik, olivno olje, mastne ribe in živila z visoko vsebnostjo omega 3 maščobnih kislin, jagodičevje, kurkuma,…)